Iz knjige

Odlomki iz knjige. Izberite iz menija.

Protest je javno izraženo nasprotovanje nečemu, odraz nezadovoljstva z nečim. Že več kot desetletje s članki v časopisih, revijah, na družbenih omrežjih, svojem blogu, s predavanji in knjigami ter številnimi nastopi v radijskih in televizijskih oddajah javno protestiram zoper objave in nastope najglasnejših in najvplivnejših prehranskih avtoritet v državi. Protestiram, ker te formalne avtoritete enostransko in s tem pristransko, necelovito in zavajajoče opisujejo in promovirajo določeno hrano, pri čemer molčijo o resnih škodljivih posledicah uživanja te hrane za zdravje državljanov.

Zaradi dogodka, ki je navdihnil nastanek knjige PROTEST in o katerem boste še brali, sem sklenil, da je morda koristno večino teh delnih in časovno razpršenih protestov aktualizirati in zbrati na enem mestu. Vsak parcialni protest je lahko povzročil le majhno spremembo, vsi skupaj pa niso povzročili pomembnejših sprememb na ravni skupnosti. Združevanja posamičnih protestov sem se lotil prav z idejo, da lahko PROTEST prispeva k majhnim, a vsebinsko pomembnim spremembam miselnosti bralcev, ki bodo spoznali, kaj vse nam zamolčijo prehranski strokovnjaki in kako manipulirajo s podatki in posledično z nami. Upam, da se bo zgodil čudež in bo PROTEST povzročil spremembo tudi pri kom od teh strokovnjakov in bo kdo začel govoriti celovite resnice o prehrani.

Vsaka knjiga, ki kritično obravnava stvarnost, je svojevrsten protest. Vsaka kritična misel je protest – nezadovoljstvo z obstoječim. Nasprotuje obstoječemu. Nasprotovanje je pozitivno dejanje, kajti vedeti, česa nočemo, hkrati pomeni vedeti  kaj hočemo. Ni nujno, da je vedenje o tem, kaj hočemo, v celoti domišljeno, natančno opisano ipd., vendar vsekakor jasno nakazuje, kaj želimo. Za ilustracijo: če povemo, da nočemo brati te knjige, hkrati povemo, da hočemo brati drugo knjigo ali da hočemo brati nič.

Nezadovoljstvo z obstoječim je pogoj za napredek. Nezadovoljstvo ni čustvena reakcija, ni povezano z neposredno osebno negativno izkušnjo. Lahko je plod kritičnega uma, ki vidi globlje in širše, ki uvidi razpoke v videnju drugih in jih javno razkrije. Celovite slike ni mogoče videti, ne da bi uzrli, kaj je v tej sliki slabega, negativnega, škodljivega ali celo nevarnega. Ko to opazim, ne morem biti tiho. Ni prav biti tiho. To bi bilo sabotiranje vse moralnih norm. Sabotiranje samega sebe.

Tako nekako je nastala knjiga PROTEST. S prehranskimi strokovnjaki doslej nisem imel neposrednih stikov in osebnih izkušenj. Moj protest proti njihovim javnim stališčem je izključno posledica lastnega sledenja celoviti resnici o hrani. Kaj je celovita resnica o hrani (ne o živilih ali hranilih), sem se učil od najuglednejših, svetovno priznanih zdravnikov, dietetikov in doktorjev prehranske in medicinske znanosti z izjemnim znanstvenim opusom in bogato prakso. Oni tudi protestirajo na svoj način zoper prehranski establišment (položajska, industrijska znanost), a njihov glas še ni prišel do nas. Čeprav imamo zelo dobre dokaze o tem, kaj je celovita resnica o hrani, so tudi njihovi napori še pretežno na ravni protesta. Toda v nekaterih državah so se že zgodile spremembe, ki nakazujejo tektonske premike pri razumevanju vpliva hrane na zdravje in radikalne spremembe pri razumevanju vloge prehranske znanosti, ki je daleč stran od prevladujočega prehranskega redukcionizma. Videti je, da gre tudi tukaj po starem pravilu: na začetku te vsi zasmehujejo, na koncu pa trdijo, kako so prav oni ves čas govorili isto.

V podnaslovu knjige sem imel prvotno napisano “zoper zaroto molka in manipulacije slovenske prehranske znanosti “, a sem po temeljitem premisleku besedo “slovenske” umaknil. Slovenska prehranska znanost praktično ne obstaja. Seveda obstajajo znanstveniki, ki objavljajo tudi v recenziranih znanstvenih revijah, ampak ne obstaja slovenska znanost v smislu izvirnega, svežega, novega, pomembnega prispevka k svetovni znanosti na področju vpliva hrane na zdravje/bolezen. Splošno gledano, slovenska znanost in stroka slepo sledita svetovni redukcionistični znanosti ter se izgubljata v raziskovanju vpliva delčkov hrane na delček našega zdravja. Pri temeljnih nacionalnih dokumentih (smernicah ali dokumentih NIJZ-ja ali ministrstva za zdravje) se ves “znanstveni”napor bolj ali manj skrči na prevajanje uradnih dokumentov evropskih, nemških, ameriških in podobnih organov. Izpustil sem torej pridevnik “slovenske”;, saj se zavedam, da moj PROTEST zoper prevladujočo svetovno znanost ne more vplivati na slovenski prehranski establišment. Kako sploh bi?

O slovenski prehranski pameti sem v zadnjih desetih letih pisal veliko, rdeče niti vseh zapisov so bile tri. Prva je protest zoper molk o škodljivih posledicah uživanja hrane živalskega izvora na zdravje ljudi. Ta molk je tako vseprisoten, vztrajen, dosleden, da zelo spominja na zaroto molka. Četudi ne gre za zavestno in namerno dogovarjanje, da se o tem ne bo govorilo, že samo dejstvo, da noben uradni (položajski) prehranski strokovnjak ne govori in ne piše o škodljivih posledicah uživanja hrane živalskega izvora, zgovorno spominja na delovanje zakona molka oziroma zaroto molka. Druga rdeča nit je protest zoper vztrajno, trajno, splošno in dosledno manipuliranje s koristnostjo posameznih hranil, izvzetih iz celovite hrane živalskega izvora, s čimer se ustvarja lažni vtis o koristnosti celega živalskega živila. Tretja rdeča nit je protest zoper vztrajno in splošno zanikanje zdravstvenih prednosti uživanja izključno celovite rastlinske hrane ter zloraba veganstva kot etičnega in moralnega gibanja za ustrahovanje pred prehranjevanjem s celovitimi rastlinskimi živili, kar posledično pomeni spodbujanje uživanja hrane živalskega izvora.

Kljub obsežnemu opusu mojih protestov pa dolgo nisem imel neposrednega stika s
kakšno položajsko prehransko avtoriteto, torej osebo, ki ji avtoriteto samodejno zagotavlja položaj (delovno mesto ali akademski naziv), čeprav sem pogosto javno omenjal njihova imena. Prvič se je to zgodilo avgusta 2023, ko mi je po Messengerju poslal pismo doc. dr. Evgen Benedik. Zapletla sva se v dolgo debato, v kateri sem zaznal njegovo strogo sledenje znanstvenemu redukcionizmu, škodljivo razumevanje sodelovanja znanosti in industrije, molk o škodljivih posledicah hrane živalskega izvora, poveličevanje te hrane in pomena posameznih hranil, agresiven in včasih primitiven ter žaljiv odnos do veganstva in veganov. Zaznal sem tudi številne manipulacije s hranili, veliko praznih in napačnih prehranskih nasvetov in tudi nekaj dvoličnega, neetičnega in nepoštenega delovanja. Spoznal sem, da njegovo javno delovanje predstavlja vse tisto, proti čemur ves čas javno protestiram. Ker je v njegovem delovanju zajet cel paket, je razumljiva moja osredinjenost prav na njegovo delovanje.

Zanimivo se mi je zdelo opazovati, kako deluje um mladega znanstvenika, ki je poln
entuziazma, elana in energije. Znan je kot docent na fakulteti, klinični dietetik, sodelavec v številnih telesih (razen v Strateškem svetu za prehrano), zelo aktiven je na družbenih omrežjih, redno gostuje v televizijskih in radijskih oddajah. Evgen Benedik je še vedno na začetku znanstvene kariere, a se zelo trudi, da bi hitro napredoval v znanstveno avtoriteto in mnenjskega voditelja. Če se to zgodi, bodo strokovni delavci s področja prehrane nekritično sledili njegovim stališčem in navodilom. Ne bodo brali izvirnih študij, namesto njih bo to opravila znanstvena avtoriteta, ki bo kot mnenjski voditelj pomembno vplivala na mnenja in prakso študentov, mladih znanstvenikov in strokovnjakov. Videti je, da tudi sam danes ravna enako – sledi svojim predhodnikom in mentorjem. Ker Benedika in njegove morda še mlajše kolege jemljem kot novo pretečo nevarnost za nadaljevanje škodljivega delovanja prehranskih strokovnjakov, srčno upam, da ga bo ta protest opomnil na škodo, ki jo nenehno povzroča, ter da ga bo vsaj malo spodbudil k sprejemanju celovite prehranske znanosti in njenega koristnega vpliva na celotno dogajanje v naših telesih in na našem planetu.

Vse nepotrebne kronične bolezni so posledice izbranega življenjskega sloga, predvsem prehrane. Glede na skrb vzbujajoče zdravstveno stanje vseh nas, odraslih in otrok,  prepolne ambulante in bolnišnice, nehumano dolge čakalne vrste, izgubljene milijarde za zdravstveni sistem, bolniške izostanke, travme v družinah … bi moralo biti povsem jasno, da je z našo prehrano nekaj narobe. Velik del odgovornosti za to “narobe” nosi prehranska stroka, ki pa za svoje početje nikomur ne odgovarja.

Skrajni čas je za korenite spremembe, ki jih ni mogoče pričakovati od sedanjih položajskih znanstvenikov in strokovnjakov. Angažirati se moramo tisti, ki trpimo
zaradi njihovih nasvetov. Prvi in odločilni korak je prenehati nekritično (slepo, brezpogojno) verjeti prehranskim strokovnjakom. Drugi korak je zahtevati vsaj izjave, če že ne dokazov, da je njihovo svetovanje celovito, nepristransko in neodvisno od njihovih prehranskih navad. To velja tudi ali predvsem za urednike in novinarje, ki ne bi smeli nekritično namenjati javnega prostora strokovnjakom, ki so v navzkrižju interesov.

Pozivam vas, spoštovani bralci, da skupaj premislimo, ali morda slepo zaupamo pripravo politik in smernic zdravega prehranjevanja napačnim ljudem ter svoje zdravje in zdravje svojih otrok polagamo v neprave roke. Vabim vas, da skupaj iskreno premislimo, ali nam koristi vztrajanje pri prehrani, ki tako močno slabi naše zdravje, prazni zdravstveno blagajno in otežuje zdravljenje bolezni, ki si jih ne pridelamo sami. Če ne bomo radikalno spremenili obstoječih prehranskih navad, bomo vsako leto ugotavljali, da imamo premalo zdravnikov, premalo medicinskega osebja, premalo bolnišnic. In jih očitno, dokler bodo o prehrani odločali obstoječi strokovnjaki, nikoli ne bomo imeli dovolj. Mnogi med nami so pripravljeni na to pomembno življenjsko spremembo, a nam prehranska stroka ne vliva dovolj poguma, ne daje jasnih in konkretnih nasvetov, da bi bila “hrana naše zdravilo”. Zmedeni smo zaradi njihovih zavajajočih in neuporabnih nasvetov, negotovi zaradi njihovega ustrahovanja, da moramo za spremembo imeti veliko znanja, veliko časa in veliko denarja, da bi morali jemati številna prehranska dopolnila, da bi pri tem utegnili ogroziti svoje zdravje in celo življenje. S to knjigo sporočam, da ni nič bolj neresničnega. Zlahka in takoj lahko začnemo dobro skrbeti za svoje zdravje. Ne potrebujemo veliko denarja ne veliko časa ne veliko znanja. Potrebujemo dobro motivacijo (bolezen je učinkovita, a žalostna motivacija) ter drugačno skrb države in prehranske stroke, kot jo imamo zdaj.

PROTEST ni zgolj izražanje mojega nezadovoljstva s tistim, kar počne položajska prehranska stroka. Protestiram tudi zoper našo ignoranco, nezainteresiranost. Velikokrat slišimo, da je pomembno, kdo kaj reče. To naj bi bila (ljudska) modrost po kateri bi morali zaupati strokovnjakom. O tem, kar oni rečejo, ne bi smeli dvomiti. To bi morali spoštovati in upoštevati. Ta “modrost” je izdelek uma, zasužnjenega z avtoritetami in tradicijo: avtoriteto boga, duhovnih, verskih in političnih voditeljev, znanstvenikov in tudi drugih avtoritativnih oseb (starši, učitelji, zdravniki …). Misel, da je pomembno, kdo kaj reče, ustvarja nesvoboden um. Nekritičen um. Bojazljiv um. Um, ki noče prevzemati odgovornosti, čeprav jo prenaša.

Zasužnjen um ves čas citira, se sklicuje na to, kaj piše v tej ali oni knjigi, kdo je kaj rekel, kaj je izjavila, napisala … ta ali ona avtoriteta. Zasužnjen um verjame.

Predlagam, da prenehamo nekritično verjeti komur koli, saj gre za naše zdravje, našo srečo in našo odgovornost.

P. S.:
Kritika izjav posameznikov, ki jih omenjam v knjigi, ni poskus njihovega osebnega
razvrednotenja. Njihova imena niso oni. Njihove posamezne izjave niso oni. Kritika se vedno loteva le konkretnih izjav ali konkretnih dejanj, nikoli ni uperjena proti osebnosti.

Na svojem FB profilu dr. Evgen Benedik pokaže sliko slavne kuharice Ane Roš z njeno izjavo: „Ni treba, da vsi postanemo vegetarijanci. Ključna je seveda zelenjava, ključna pa je tudi beljakovina. In jaz menim, da če bomo vsi postali vegetarijanci, vegani, ne vem, kje bomo vzgajali vso to zelenjavo, zato ker ni več zemlje, kjer jo bomo.“ In še: „Nikakor ne bom zagovarjala, da moramo vsi postati vegani ali vegetarijanci. Konec koncev smo mesojeda bitja.“ 

Ana Roš jasno pove, da zanjo obstajata le dve vrsti hrane (živil): zelenjava in beljakovine! Jasno je, da ima z beljakovinami v mislih le meso, mleko in jajca (saj edino živalska hrana ni zelenjava), kar na koncu potrdi z izjavo, da smo ljudje mesojeda bitja. Mesojedci so tisti, ki jedo samo meso, ljudje nismo med njimi. Zakaj takšna nedopustna poenostavitev, saj beljakovine niso zgolj živalskega izvora?

Ni mogoče, da tega ne bi vedela. Verjamem, da je šlo za prehitro izrečene besede, za spodrsljaj, a noben resen znanstvenik te očitne napake in neresnice ne bi zlorabil in uporabil kot argumenta v lastni borbi proti veganstvu.
Vsakemu bi se to zdelo ponižujoče.

Izjava Ane Roš, da ni dovolj zemlje, da bi prehranjevala vegansko človeštvo, je neresnična. Na isti zemlji, kjer rastejo rastline za živali, ki jih zaradi slabšega nadzora obdelujejo z več kemije, kot bi jih za prehrano ljudi, bi zlahka nahranili 10 in več milijard ljudi. Za kilogram beljakovin živali pojedo na stotine kilogramov rastlin, z njimi tudi ogromno rastlinskih beljakovin. In še: ljudje enako kot živali živimo od rastlin. Vmesna faza, ko žival poje in predela rastline, človek pa poje žival, ni potrebna. Škodljiva je, saj skozi živali predelane rastline izgubijo veliko hranilnosti, dobimo pa zgoščene beljakovine, nezdrave maščobe in holesterol, nič ogljikovih hidratov in vlaknin, nič vitamina C in zelo maloštevilna mikrohranila, z izjemo železa, kalcija, vitamina B12 …

Veliko je še takšnih kuharskih mojstrov, ki na različne načine sporočajo, da ni zdravega prehranjevanja brez živil živalskega izvora. Stroka pa jim pritrjuje in jih opogumlja.

Vsa živa bitja nastajajo iz hrane, živijo od hrane, umrejo, ko ne morejo več dobiti ali presnoviti hrane in postanejo hrana. Vse stvarstvo temelji na hrani in njeni preobrazbi. A vendar, ne živimo, da bi jedli – jemo, da bi živeli. To, da smo iz hrane in hranjenja naredili krvav šport (dobesedno in metaforično), kvazi umetnost in zabavo, je pogruntavščina objestnega sodobnega človeka, ki hrepeni po telesnih užitkih. Za trenutke naslade odtujenega in izgubljenega človeka kruto mučimo in ubijamo milijarde drugih živih bitih, uničujemo gozdove in prst, vodo, zrak in svoje zdravje.

Ali je odprava pojma „zdrava prehrana“ izvirni slovenski prispevek k svetovni nutricionistični
znanosti? Od kod tako usklajeno delovanje naših strokovnjakov?

Kolikor mi je znano, so ljudje od vekomaj hrano ločevali po načelu zdravo-nezdravo, užitno-
neužitno. Dobro je bilo tisto, kar je prispevalo k zdravju, slabo je bilo tisto, kar je zdravje slabilo. Ljudje so s konkretnimi imeni poimenovali tisto, kar so jedli ali pili: meso, krompir, riž, kruh, zelje, mast, olje, mleko, sok, ribje olje … Zdaj ne jemo več hrane, ampak beljakovine, ogljikove hidrate in maščobe. Ni več pomembno, katera živila so zdrava in katera ne, pomembno je, da so uravnotežena. Brez jasnih navodil, kako doseči to, tako želeno uravnoteženost, je uporaba tega pojma brezpredmetna, brez pomena. Uravnoteženosti ni mogoče doseči s frazami, kot so „manj mesa“ ali „manj soli“ ali „več zelenjave“, „pest beljakovin“, „pest ogljikovih hidratov“. Največ soli je v mesninah, sirih in pekovskih izdelkih. Zakaj ne rečemo: manj mesnin, manj sira? Zakaj ne rečemo: več stročnic? Komu koristi ta jezikovna akrobatika, da namesto termina zdrava prehrana
uporabljamo izraz uravnotežena prehrana?

„Uravnotežena prehrana je zelo enostavna. Ne rabiš imeti nobene šole, da razumeš, kaj
uravnotežena prehrana sploh je. Moja stara mama je vedela, pa ni imela nobene konkretne šole. Torej, da je krožnik uravnotežen, da ga sestavljajo lokalna sezonska živila, poudarek je na sezonskih živilih in približno zelo poenostavljeno: ena pest polnovrednih ogljikovih hidratov, ena pest na primer beljakovinskih živil in dve pesti zelenjavne priloge. Na koncu pa še prelijemo vse skupaj s kakšnim kvalitetnim hladno stiskanim oljem. In obrok je uravnotežen.“

Benedik pogosto poudarja, da se s prehrano lahko ukvarjajo le izobraženi na pravih šolah, ne pa certificirani prehranski strokovnjaki ali običajni ljudje. Zdaj pravi, da ne potrebujemo šole!? V resnici Benedik sporoča, da ne potrebujemo šole, da bi razumeli, kar je povedal, vendar po drugi strani potrebujemo pravo šolo in izkušnje, kakršne ima npr. on, da to povemo naprej.

Navajanje, da je obrok lahko uravnotežen, če ga sestavljajo lokalna sezonska živila, je napačno. To ni res. Uravnotežen, a nezdrav obrok lahko sestavimo iz konzerviranih živih z drugega konca sveta, ker je pri uravnoteženosti poudarek na količini hranil in ne na hrani, njenemu poreklu ali času pridelave.

Tudi Nadi Rotovnik Kozjek se zdi ideja o ukinitvi pojma „zdrava prehrana“ zelo sprejemljiva. V TV oddaji je na vprašanje voditeljice: „Kaj točno je zdrava prehrana?“ Nada Rotovnik Kozjek odgovorila: „Mogoče pa ukinemo pojem zdrave prehrane, ker sama uporaba pojma zdrava prehrana pravzaprav hitro vodi v zlorabe tega pojma. Zdrave prehrane, nekaj, kar bi bilo univerzalno zdravo za vse, ni.“

Celovit vpliv prehranskega sistema (prehranske industrije) si težko predstavljamo. Ne gre zgolj za vpliv na konkretne študije, konkretne znanstvenike, ne gre samo za lobiranje pri državnih organih glede dovoljenj, davkov, sprejemanja smernic in podobnega. Ne gre zgolj za vpliv na medije in znanstvene revije. Sistem najbolj pogubno vpliva na naša prepričanja, našo podzavest.

Obstoječi sistem prehranjevanja odločilno oblikuje naša prehranska prepričanja (navade) na mnoge učinkovite načine: od šolskega sistema, državnih in paradržavnih organov, nastopov prehranskih strokovnjakov v medijih, reklamnih sporočil, oblikovanja interesnih skupin … Sistem gradi in utrjuje prepričanja državljanov, da je treba verjeti sistemu, prehransko neizobraženi ljudje pa temu slepo sledijo.

Država ima nalogo in moč, da državljanom zagotovi objektivne, celovite informacije o hrani, a te moči ne izkoristi. Državni organ, kot je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ščiti interese pridelovalcev hrane, ki jih po logiki stvari ne zanima naše zdravje. Zatorej ne preseneča, da dovoljuje tako enostransko, nekritično, nestrokovno in za zdravje državljanov škodljivo objavljanje enostranskih, necelovitih strokovnih prispevkov, v katerih avtorji zamolčijo pomembne lastnosti izbranih živil in z drugimi manipulirajo, kar škoduje našemu zdravju.

Skrb vzbuja tudi delovanje ministrstva za zdravje in Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Kako naj prehransko neizobražen državljan ne bi verjel tem institucijam in tako oblikoval ali utrjeval svojih prepričanj? Vsak molk o škodljivih posledicah hrane in vsaka manipulacija z njenimi izoliranimi sestavinami je manipulacija z našimi prepričanji, našimi navadami in našimi življenji. Razkrivanju, kaj je zamolčano pri kakšnem živilu in kako manipulirajo z njegovimi izoliranimi deli, je namenjeno naslednje poglavje, a ne pozabimo: vsako manipuliranje z resnico je pravzaprav manipuliranje z nami, saj omejuje naše zmožnosti preseganja delovanja na podlagi obstoječih prepričanj ter preprečuje delovanje na podlagi celovitega znanja.

Prehranska znanost je najbrž ena redkih, kjer je skupina enako mislečih vkopana v svoja prepričanja. Medsebojno sodelujejo, se podpirajo, strinjajo drug z drugim, oblikujejo in uporabljajo podobno izrazoslovje, ne morejo pa najti skupnega jezika s tistimi iz drugega tabora. Takšna situacija ovira razumsko preučevanje dokazov in spodbuja ideološko, neznanstveno opredeljevanje. Namesto odprtega znanstvenega diskurza strokovnjakov, predanih iskanju resnice, ki bi morali biti radovednega, svežega uma, tolerantni, strpni, predani argumentiranju in spoštljivi, smo v obdobju ostrih konfliktov, ki se prenašajo na področja javnega zdravja, politike, šolstva in medijev ter seveda tudi klinične prehranske oskrbe bolnikov.

Obstajata dva glavna tabora, ki nista mogla nastati kot posledica objektivne znanosti, temveč zaradi ideologije, vpliva prehranske industrije in osebnih interesov, med katere štejem osebne prehranske navade in prepričanja, možnost uspešne kariere, finančne koristi ipd.

Osrednja točka razdvajanje teh dveh taborov je hrana živalskega izvora. Ena skupina zagovarja, da so živila živalskega izvora naravna, nujna in nenadomestljiva človeška hrana, druga skupina pa trdi, da je prav ta hrana nenaravna, nepotrebna in za zdravje ljudi škodljiva. Ali je možno, da imata ti dve popolnoma nasprotni stališči enakovredno zasnovo v objektivni, neodvisni znanosti, posebej takšni, kjer imajo veliko vlogo kemični procesi,
katerih rezultati so vzročno-posledično povezani? Že res, da še ne vemo vsega o presnovnih procesih (nekateri trdijo, da vemo zelo malo) in da se ta kemija dogaja v telesih, ki vsako reagira malo po svoje in je veliko nepredvidljivega, a vseeno obstajajo objektivne posledice.

Razlogov za obstoj dveh nasprotujočih si skupin je več. Menim, da je nujno omeniti vsaj tri predpostavke: (1) ne obstajajo dobre in poštene raziskave s tako močnimi dokazi, da bi prepričali nasprotni tabor; (2) tudi če takšne raziskave obstajajo, so kolektivni in osebni interesi tako močni, da predstavniki enega tabora teh raziskav nočejo ali ne morejo sprejeti, pogosto jih tudi ne poznajo; (3) obstaja velik interes za ohranjanje teh dveh skupin, saj mogočno prispeva k negovanju zmede, kjer ima vsak svoj prav, najbolj pa industrija. V tej zmedi in javnem „obmetavanju”, kdo ima prav, se ljudje odločajo neinformirano, navadno v smeri nezdravih prehranskih navad, pogojenih z okusom. Mislijo si, češ, še oni se ne morejo dogovoriti, kaj je zdravo.

Glede prve razlage je smiselno napisati, da živimo v času, ko besedi „dobro” in „pošteno” nimata prave veljave. Čeprav se v javnem življenju pogosto uporabljata, si vsak po svoje razlaga, kaj je dobro in kaj pošteno. Prevare in laži so v precejšnji meri postale sestavni del naše sedanjosti. Dva nekdanja urednika najuglednejših znanstvenih revij, kjer gre vsaka objava skozi recenzentsko sito najbolj priznanih strokovnjakov, sta izjavila, da si vsaj polovica znanstvenih člankov ne zasluži objave. Kakšen je potem ta odstotek pri navadnih medijih, si lahko samo mislimo. Po drugi strani je število raziskav (študij) postalo nepregledno. Na področju prehrane jih je v angleškem jeziku vsako leto objavljenih
približno 35.000. Za vzdrževanje statusa v akademski sferi ter vsako napredovanje v znanstveni in/ali pedagoški sferi do naziva rednega profesorja je nujno imeti določeno število samostojnih znanstvenih objav. To sproža tekmovalnost, kdo jih bo imel več in v kate-rih revijah. Vsako tekmovanje iz ljudi potegne tudi veliko negativnih lastnosti in pogosto povzroči nepoštene prakse. Tekmovanje za na-predovanje v svetu znanosti ni pri tem nobena izjema. Pogoj, da mora nekdo proizvesti določeno število znanstvenih objav v razvijajočem se svetu, ima za posledico pravo poplavo informacij. Omeniti je vsekakor treba interes industrije za produciranje raziskav, saj je vsaka nova študija, ki dokaže koristnost določenega izdelka, najboljša in pogosto najcenejša reklama. Poleg tega morajo tudi položajski strokovnjaki za ohranitev statusa raziskovati in objavljati. Vse to povzroča pravo poplavo različnih, pogosto nasprotujočih si informacij, kar povečuje negotovost pri odločanju, kaj je zdravo prehranjevanje.

Kako je možno narediti slabo študijo in jo predstaviti kot dobro? Tako, da to postane praksa večine in se dokazuje tisto, kar je možno dokazati. Ker vsi počnejo enako, to postane normalno; nihče več se ne sprašuje, ali je lahko kako drugače bolj prav oziroma ali je morda kaj narobe s tem, kar počnemo. Veliko ste brali, kako je redukcionistična znanost postala prevladujoča prav zato, ker omogoča takšna početja. Priljubljenost posameznih študij v javnosti dvigujejo zlasti zaključki, ki potrjujejo, da je obstoječa vsejedska prehranska praksa neškodljiva, celo zdrava.

Prevladujoča redukcionistična znanost pomeni osredotočenost na posamezno hranilo in obravnavo njegovega vpliva na del telesa. Kalcij iz kravjega mleka je šolski primer redukcionistične manipulacije. Možno je dokazati, da je kravje mleko bogat vir kalcija in da je kalcij potreben za zdravje kosti. Če si ne zastavljamo vprašanja, kako ta kalcij deluje v telesu skupaj z drugimi sestavinami kravjega mleka, imamo lahko „dokaz”, da je uživanje te hrane dobro za kosti. Dejstvo, da kravje mleko kot celota škodljivo vpliva na številne druge organe in v resnici tudi kosti, je dovoljeno zamolčati, ker je bil predmet študije samo izolirani kalcij in njegovo delovanje na izolirani organ. Toda to se ne bi smelo dogajati. Pošten človek bi povedal celovito resnico. Podoben je trik s holesterolom, češ da ga telo nujno potrebuje, kar je seveda res. Zamolčijo pa, da lahko ves holesterol, ki ga  potrebujemo, tvorimo sami. Dodatno nam ga ni treba vnašati s hrano, saj nam vsak presežni vnos škodi. Zanimiv primer je tudi manipulacija z beljakovinami. Primat živalskih beljakovin v primerjavi z rastlinskimi utemeljujejo z napačnimi predpostavkami, da se kakovost beljakovin meri s hitrostjo presnove in vsrkanja v kri, iz česar nikakor ni dopustno sklepati, da imajo te beljakovine boljši učinek na zdravje. Enako nesmiseln je sklep, da za nekaj centimetrov višja rast zaradi živalskih beljakovin pomeni boljše zdravje ali daljše življenje.

Takšni pristopi so ceneni triki, od katerih imajo koristi le izvajalci, zagovorniki in naročniki tovrstnih študij. Namesto, da bi jih bilo sram takšnih nepoštenosti, jih samozavestno, celo naduto ponavljajo iz generacije v generacijo in iz dneva v dan. Povrh vsega še brezsramno obračunavajo z vsemi, ki razkrivajo te goljufije, in jim podtikajo slabe namene ali nestrokovnost. Celo goljufivo farmacijo je civilni nadzor, ki so ga spremljale tožbe države in posameznikov, prisilil, da je začela v navodilih za uporabo zdravil navajati vse znane neželene učinke njihovega jemanja. Tako je uporabnik kar se da celovito informiran, na kakšne načine zdravilo kot celota vpliva na celoten organizem. Pogoste prevare in manipulacije farmacevtske industrije ne zmanjšujejo dosežka te civilizacijske norme. Zakaj je pri hrani drugače? Zakaj je pri prehrani zatajila ta civilna kontrola in skrb za naše zdravje? Zakaj državni organi namesto prepovedi in kaznovanja takšnega nepoštenega delovanja prehranskih strokovnjakov ravnajo ravno nasprotno? Takšno javno nastopanje namreč pospešujejo in promovirajo skozi delovanje ministrstva za zdravje, NIJZ-ja, ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, zdravniške zbornice in vseh njenih organov. Zakaj se ne odzovejo univerze, fakultete? Zakaj mediji zagotavljajo tem strokov-njakom redno gostovanje? Na koncu koncev, zakaj ne reagirajo državni tožilci, zakaj nihče nikogar ne toži zaradi ogrožanja zdravja državljanov ali nastanka neke prehranske bolezni, ki je posledica uživanja hrane, ki jo priporočajo strokovnjaki ali svetujejo prehranske smernice.

Morda se vam zdi pretirano ali celo nemogoče, a če dobro premislimo ideja vseeno ni tako nenavadna. Ali se vam zdi sprejemljivo priporočilo države, da uporabljamo jodirano sol, sicer bomo dobili golšo. Če bi 90 odstotkov prebivalcev imelo golšo, bi koga poklicali na odgovornost zaradi napačnega priporočila. V čem je bistvena (ne pravno formalna) razlika v sporočilu države, da tvorimo dovolj vitamina D, če se sprehajamo na odprtem, 90 odstotkov prebivalcev pa ima pomanjkanje tega vitamina in tako resno ogroža svoje zdravje? Zakaj nihče ne odgovarja, ne moralno ne materialno in ne kazensko? Zakaj nihče ne odgovarja za priporočila, katerih udejanjanje povzroča množične prehranske bolezni (velika večina kroničnih in resnih bolezni)? Zakaj ti položajski prehranski strokovnjaki s promocijo rakotvornega rdečega mesa in mesnih izdelkov, kravjega mleka in jajc ne odgovarjajo za zdravstveno škodo, ki jo posameznikom in celi skupnosti povzročajo. Nasprotno, deležni so dobrih položajev, napredovanja in popularnosti.

Verjamem, da ste skozi to knjigo utrdili znanje, da je hrana zelo pomemben dejavnik v življenju, saj vpliva na pojavnost, resnost in usodnost mnogih bolezni. Za razliko od strokovnjakov iz knjige in mnogih drugih vas ne prosim niti ne želim, da mi verjamete. Verjamem, da se imate toliko radi, da boste sami poiskali resnico. Ni težko, ni drago, nič ne stane, zahteva malo časa in treznega razmisleka. Le znebiti se morate prepričanja, da o hrani dovolj veste in da je to, kar veste, dobro za vas. Vse, kar je treba, je prenehati slepo zaupati takšnim strokovnjakom, ki vam govorijo le tisto, kar želite poslušati.

Tudi moje znanje je posledica kritičnega odnosa do delovanja strokovnjakov ter spoznanja, da to, kar počnejo, ni prav. Moje vedenje o prehrani je posledica dolgoletnega spremljanja velikega števila različnih znanstvenih študij in znanstvenikov. Nisem iskal študij, ki bi potrjevale mojo takratno prehransko prakso. Kot dobro informiran kritičen publicist lahko tudi zdaj nepristransko gledam na vsebino ponujenih argumentov obeh taborov.

Namesto argumentiranega, strpnega, dostojnega ter spoštljivega dialoga o dokazih, kakovosti posameznih študij ipd. se je uveljavila praksa ideološkega obračunavanja z vegani, ob zanemarjanju dejstva, da veganska prehrana ne obstaja.

Z vegani strašijo javnost, starše, bolnike. Na pomoč so jim priskočili mediji in državni organi. Veganstvo kot kakšno kužno bolezen, kot nekaj skrajno negativnega, škodljivega …, podtikajo vsem, ki pošteno in iskreno opozarjajo na škodljivost hrane živalskega izvora. Videli smo primer SSP-ja, ki je kot strokovni organ razglašen za nestrokovnega, za vegansko leglo. Podleganje interesom industrije prehranskih dopolnil so mu podtaknili zgolj zaradi predloga uvedbe alternativnega obroka brez živalskih živil za otroke v VIZ-jih. Cilj tega manevra je jasen: sprožiti pogovor o veganih, ne o škodljivosti hrane, ki se ji izogibajo, torej preusmeriti pozornost od škodljivosti hrane živalskega izvora.

To je razlog, da sem o veganih napisal nekaj več. Seznaniti sem vas želel, kaj veganstvo v resnici je, kakšna stališča zagovarjajo vegani, da boste lahko sami ocenili, ali vam njihovo delovanje škodi ali koristi. Ključno pa je nekaj drugega: želim si, da spoznate, da so vegani le dimna zavesa, paravan, izgovor za obrambo vsejedske prakse, ki jo mogočno podpirajo industrija in ugrabljeni državni sistemi. Če vegani ne bi ime-li prepričljivih dokazov, ne bi bili nevarni. Nihče od znanstvenikov in strokovnjakov ter zdravnikov si ne beli glave zaradi škodljivih in popularnih diet, ki tudi izključujejo posamezna živila, nihče ne problematizira, ker v javnih zavodih izločajo eno živilo iz verskih razlogov. Ker vedo, da to ni grožnja prevladujoči praksi, v kateri lahko ohranjajo svoje interese.

Predlogi za zamenjavo pojma „zdrava prehrana” s konceptom „uravno-težene prehrane” so usmerjeni k prikrivanju dejstva, da je možno ura-vnotežiti hranila, ne glede na izvor (rastlinska, živalska, konzervirana, sveža, stara, lokalna ali z drugega konca sveta, sezonska, nesezonska) in stopnjo predelanosti hrane. Hrane ni mogoče uravnotežiti in je tudi ni treba.

V knjigi sem opisal manipulacije, odkrite laži in zamolčana dejstva o živalskih živilih – mesu, mleku, jajcih – ter opozoril na zamolčane izjemne koristi prehranskih vlaknin. Opozoril sem na manipulacije s prehranskimi dopolnili, posebej vitaminom D, predvsem zaradi izjemnega pomena tistega, kar je zamolčano, in vodilne vloge državne institucije pri tem.

Uživanje živalskih proizvodov izpostavlja človeka presežku nasičenih maščob, holesterola, laktoze, estrogenim in patogenim mikroorganizmom, medtem ko izpodriva vlaknine, kompleksne ogljikove hidrate, antioksidante in druge sestavine, potrebne za zdravje. Pri tem uživanje živalskih proizvodov poveča tveganje za srčno-žilne bolezni, raka, sladkorno bolezen, debelost, avtoimunske in nevrodegenerativne bolezni ter druge motnje. Ta prehranjevalni vzorec spodbuja tudi rast nezdravih črevesnih bakterij, med drugim pospešuje tvorbo trimetilamin N-oksida, povezanega s srčno-žilnimi in nevrološkimi boleznimi. Ko vsejedi posamezniki preidejo na rastlinsko prehrano, se kakovost
prehrane, merjena z indeksom alternativnega zdravega prehranjevanja, izboljša, tveganje za te zdravstvene težave pa zmanjša. Pri vsaki dieti je pomembno načrtovanje ustreznosti hranil. Toda prehrana, ki temelji na zele-njavi, sadju, celih zrnih in stročnicah, dopolnjena z vitaminom B12, je prehransko boljša od prehrane, ki vključuje živalske proizvode, ter bolj zdrava za otroke in odrasle.

Dokazi celovite prehranske znanosti, neodvisne od kapitala, nedvomno pravijo naslednje:
1. Tveganje za pogoste kronične bolezni se poveča že ob majhnem vnosu živalskih hranil. Večja količina živalske hrane je skoraj linearno povezana z naraščanjem pogostih kroničnih bolezni.
2. Uživanje več hrane živalskega izvora neizogibno pomeni manjši vnos rastlinske celovite hrane, ki varuje pred boleznimi ter ima moč obrniti napredovanje bolezni in sprožiti ozdravitev.
3. Znani so številni biološki mehanizmi, ki dobro pojasnijo škodljiv učinek uživanja več hrane živalskega izvora in manj rastlinske hrane.
4. Rastlinska hrana zadovoljuje vse potrebe po beljakovinah.

Zdrava prehrana temelji na različni celoviti zelenjavi, sadju, polnozrnatih žitih in stročnicah, pri čemer se izogibamo mastni in preveč predelani hrani. Posamezniki, ki uživajo živalske izdelke, imajo bistveno večje tveganje za resne bolezni v primerjavi z ljudmi, ki se tej hrani izogibajo. Pojavnost teh bolezni že desetletja vsako leto narašča in ogroža delovanje zdravstvenega sistema.

Konkretni nasveti strokovnjakov s področja prehrane in zdravstva bi morali voditi izključno k boljšemu zdravju, naj gre za poljuden članek, nastop na televiziji ali radiu ali pisanje strokovnih smernic. Imamo pravico zahtevati poštene, celovite informacije o celovitem vplivu posameznih živil na naše zdravje. Pošteni strokovnjaki bodo sledili tem zahtevam.